Spoštovani! Predvolilna kampanija se je prevesila v podaljšani finiš, ki ga naznanjajo zasedena plakatna mesta in povečana produkcija gesel, pozivov in siceršnjih stavkov, ki se končajo s klicajem. Čeprav smo sredi najhujše gospodarske krize po drugi svetovni vojni (in še malo čez) sta se dosedaj izkristalizirali le dve vsebinski temi. Resnici na ljubo sta skupaj težki dobrih dvajset odstotkov letnega proračuna, pa vendarle. Konkretne opredelitve političnih strank lahko danes zaznamo le pri vprašanju interventnega zakona in TEŠ 6 vse ostalo je zavito v tančico mnenj, parol in prepričanj, ki zagotavljajo, da so le oni tisti, ki znajo. Pri čemer so “oni” katerakoli od političnih strank.
Zakaj je temu tako? Po eni strani gre za že večkrat izpričano izpraznjenost slovenskega političnega prostora. Z izjemo stranke Zares, ki je šla za današnje pojme radikalno v levo, se vse parlamentarne stranke spopadajo s pomanjkanjem idej. Še več: pri SDS so na to celo ponosni, saj – sodeč pri njihovih plakatnih geslih – menijo, da je v času krize potrebno poseči po preizkušenih ukrepih. Da so ravno “preizkušeni ukrepi” pomagali pri kuhanju krize bomo prikladno odmislili. Pahorjevi socialni demokrati pravijo, da gredo “Naprej!”, kar se – tako glede na stanje države kot njihove stranke – zdi skoraj samomorilsko. LDS bi poenostavljala državo, potem pa sta tu še SLS in DeSUS, pri čemer se v prvi skušajo otresti sivine, v drugi pa kolorita, ki se je oprijel stranke. O SNS ne bi izgubljali besed, ker itak vedno poberejo ostanke in tudi tokrat računajo, da jih bo dovolj. Pa tudi Zaresu se premik v levo (zaenkrat) ni obrestoval.
V ta prazen prostor sta priletela Zoran Janković in Gregor Virant in oba takoj izkusila, da veteranom parlamentarne scene morda manjka idej, je pa zato zakladnica nizkih udarcev dobro založeba. Resda sta si za zadregi, v katerih sta se znašla v prvi vrsti kriva sama, a če se bo kdo ukvarjal z vprašanjem, kdo je v javnsot spravil njune premoženjske nedoslednosti, naj ne gleda k njunim nasprotnikom, temveč k potencialnim zaveznikom.
V naslednjih dveh tednih bo marsikdo izgubil razsodnost in začel obljubljati nemogoče stvari. Vse za glasove volilcev, potem pa bo že nekako. E, ne bo. Svet, v katerega se bo iz predvolilnega delirija zbudila Slovenija 5. decembra bo prekleto drugačen kot tisti, ki smo ga nazadnje videli 4. novembra. Evro gre k vragu, če ne bomo pazili, mu bo sledila Evropska unija, nova recesija trka na vrata medtem ko stara še niti ni odšla in ne glede na to, kdo bo zmagal, se nam kaj lahko zgodi, da se nam bo še kolcalo po zadnjih treh letih.
Kdo ve, morda pa se vseeno izognemo koncu sveta?
Tedenskki komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc